Zadnji koncert iz cikla BARVE GLASBE IN BESEDE 2017/2018 En sam pogled da sto besed

Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 15. maja 2018

V dvorani Mestne knjižnice Grosuplje smo v torek, 15. maja 2018, prisluhnili zanimivemu koncertu. Nastopil je godalni sekstet, ki ga sestavljajo dve violini: Mojca Menoni Sikur in Nina Pirc, dve violi: Valentina Mosca in Gea Pantner Volfand in dve violončeli: Martin Sikur in Gregor Fele.

Letošnji cikel koncertov je bil posvečen ženski. Prvi koncert je bil poimenovan Kreutzerjeva sonata – usodna ženska, drugi Beseda besed – mama, tretji Roža sveta, četrti, ob 8. marcu, V vsaki stvari je ženska in zadnji nosi naslov En sam pogled da sto besed.

Uvodne misli o ženskah – muzah pomembnih umetnikov, je zapisala Katja Bricelj.

Bilo je devet Zeusovih hčera, imenovanih muze – vse so bile zavetnice različnih umetniških zvrsti. A če smo imena Klio, Evtera, Kaliopa že malo pozabili, pa so nam Laura, Beatrice, Julija še dobro poznane.

Ustvarjanje potrebuje navdih. Če ima ta navdih blagoglasno žensko ime, tudi prav. Dokler je ta studenec živ in kipi, je umetniško ustvarjanje v polnem razmahu; ideje, slogi, konstrukcije, besede, glasba, čustva – vse prihaja samodejno. Kadar presahne – nastopi kriza ustvarjanja. Takrat je hudo.

Manj vemo za muze, ki so pomagale ženskam umetnicam ustvarjati, veliko pa je vseh mogočih bitij, ki so našla svojo nesmrtnost v umetniških delih velikih mojstrov. A če pomislimo, kako bi te idealne muze neuslišane ljubezni, hrepenenja, trpljenja v resnici živele kot polnokrvne ženske in uslišale umetnikove želje, pridemo do novih razmerij. Ta pa navadno niso preveč romantična. Ko muza postane genijeva žena, je po navadi usodno zanjo.

Zadnji trije romani hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić govore prav o tem: o Milevi Einstein, o Dori Maar – Picassovi muzi in ženi in o Fridi Khalo, ženski v senci velikega Diega Rivere.

Tudi Julija Primicova bi verjetno postala nevrotična razvalina, če bi uslišala pesnika in postala gospa Prešeren. Bolje da imamo Sonetni venec. Tako je to. Živeti ob velikih umih je lepo, a težko poslanstvo.

Johannes Brahms je, pravijo, celo življenje ljubil Claro Schumann. Morda je zato njegova glasba tako lepa.

In Richard Wagner? Iskal je ženske, muze, ki bi v njem vzbujale močna čustva in hkrati razumele in občudovale njegovo glasbo. Zadnja je bila Cosima Liszt.

V prvem delu koncerta smo poslušali Brahmsov sekstet št. 2 v štirih stavkih, po kratkem odmoru pa je bil na vrsti Wagner: najprej preludij k operi Tristan in Izolda in nato še šest pesmi na besedila Mathilde von Wesendonck, ki jih je zapela mezzosopanistka Nuška Drašček Rojko.

Med stavki Brahmsovega seksteta smo poslušali poezijo na temo ženska –muza. Franci Zorko, Rozi Fortuna in Ivo Puhar so recitirali pesmi Katula, Ahmatove in Prešerna. Odlomek iz novele Thomasa Manna Tristan pa je prebrala Katja Bricelj.

Katul: Iščete vir – (gazela)

Iščete vir, iz katerega vro mi ljubezenski stihi,

mehke pesnitve od kod najdejo pot med ljudi.

Mojih mi pesmi ne poje Kalíope, niti Apolon,

deklica draga samó mi je navdihnjenja vir.

Najsi sprehaja se deklica v koškem bleščečem škrlatu,

moja si knjižica vsa koški nadene škrlat;

najsi jo vidim z lasmi, ki se kodrajo prosto čez čelo,

pesem ponosno takoj s takšnim se kodrom krasi;

najsi ji prsti, bleščeči in drobni, igrajo na liri,

čudim se lahkim rokám, ki ji drsé preko strun;

najsi poveša oči, utrujene, željne počitka,

pesnik odkrivam na njej tisoče novih podob;

najsi ji ugrabim obleko, in z mano brez nje se vojskuje,

tu bi kot pravi Homer vso Iliado zapel;

najsi kar koli počne, z besedami ali v dejanjih:

nemi neznaten je nič vir neizčrpnih snovi.

Ana Ahmatova: Muza

Ko v noči čakam jo, da me obišče,

življenje mi na nitki trepeta.

Kaj je mladost, svoboda, čast z vsem bliščem

ob ljubi gostji, ki svirel ima!

Vstopila je. In že brez pokrivala

pazljivo se zazrla mi v obraz.

Povprašam jo: »Mar ti narekovala

si Danteju Pekèl?« Odvrne: »Jaz!«

France Prešeren: 6. gazela

Al’ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;
kdor sadi drevó, al bóde zréd’lo veje, sam ne ve.
Se pod stropom néba trudi let’ in dan nomad;
al’ pa konec leta bóde kaj prireje, sam ne ve.
In kupec po sveti hodi, al’ pa kaj dobička bo,
za blago kadar gotove d’narje šteje, sam ne ve.
In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve.
Lej! tak pevec teh gazelic, al’ jih bereš tí, al’ ne,
al’ pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve.
In al’ veš, da tí ga vnemaš, tí mu pevski ogenj daš,
al’ se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.

Odlomek iz novele Thomasa Manna: Tristan

Poleg vrat je stal pianino. »Glasba …,« je rekel. »Ko bi vsaj mogel zdaj poslušati malo glasbe!«

»Ampak saj znate igrati, milostljiva,« je rekel proseče in vstal. …

Sedla je na vrtljivi stol, na katerem je prej ležalo nekaj notnih zvezkov, naravnala svečnike in polistala po notah. Gospod Spinell si je primaknil stol in se usedel poleg nje kot učitelj glasbe.

Gospodu Spinellu je prišlo na misel, da je preiskal zvezke v črnih kartonastih platnicah. Nenadoma je iztisnil iz sebe nerazumljiv glas in njegove velike, bele roke so strastno pobrskale po eni zanemarjenih knjig.

»Ni mogoče! … To ni res! …,« je rekel. … »Pa vendar se ne motim! … Veste, kaj je to? … Kaj je ležalo tukaj? … Kaj imam v rokah? …«

»Kaj je to?« je vprašala.

Tedaj ji je nemo pokazal naslovno stran. Bil je čisto bled, spustil je knjigo in jo pogledal s trepetajočimi ustnicami.

»Res? Le kako je zašlo to sem? Pa mi dajte,« je rekla preprosto, položila note na stojalo, sedla in po trenutku tišine pričela na prvi strani.

Sedel ji je nasproti, nagnjen naprej, z rokami, sklenjenimi med koleni, s sklonjeno glavo. Igrala je začetek pretirano mučno počasi, z vznemirljivo raztegnjenimi premori med posameznimi figurami. Motiv hrepenenja, osamljen in bloden glas v noči, se je potiho oglasil s tesnobnim vprašanjem. Molk in čakanje. In glej, nekaj odgovarja: isti boječi in osamljeni zven, le svetlejši, le nežnejši. Nov molk. Tedaj je s tistim pridušenim in čudovitim sforzatom, kakor če se strast vzpne in blaženo zakoprni, vstopil ljubezenski motiv, se vzdignil, se zamaknjeno prebil navzgor do sladkega prepleta, se odnehujoč spustil nazaj, in v ospredje so prišla čela z globokim spevom o težki, bolestni slasti in nadaljevala spev …

Izvajalka je poskušala, ne brez uspeha, na ubornem glasbilu nakazati učinke orkestra. Bleščeče natančno so zazvenele violinske pasaže velikega vzpona. Igrala je s preciozno zbranostjo, se verno pomudila pri sleherni figuri in ponižno ter demonstrativno poudarjala posameznosti, tako kot povzdiguje duhovnik najsvetejše nad svojo glavo. Kaj se je dogajalo? Dve moči, dve zamaknjeni bitji sta v trpljenju in blaženosti hrepeneli drugo po drugem in se objeli v zanosnem in blaznem poželenju po večnem in absolutnem. … Predigra je zaplamenela in se nagnila. Pianistka je končala tam, kjer se odpre zavesa, in potem še naprej molče gledala v note. …

Zapisala Marija Samec

Fotografirala Vera Puhar